Zasvojenost, travma in posttravmatska stresna motnja

»There is no greater agony than bearing an untold story inside you.«

Maya Angelou

Sodobna družba je usmerjena predvsem v iskanje ugodja. Ljudje vse prepogosteje verjamejo, da za vsako težavo obstaja tehnološka rešitev in za vsako bolečino rešitev v obliki obliža ali tablete. Zato ni presenetljivo, da zasvojenost nekaterim ljudem s travmatičnimi izkušnjami pogosto služi le kot anestetik. Zasvojensko omamljanje je le način, kako ne čutijo bolečine in strahu, povezanih z bolečo preteklostjo.

Za vsakega od nas obstaja meja, ko se strah, ki ga doživljamo v ogrožajočih okoliščinah, lahko spremeni v travmo, ki povzroča resne motnje v integraciji spoznavnega, čutnega in čustvenega procesiranja.

Pri zasvojenih, ki imajo travmatične izkušnje zaradi zlorabe, je zdravljenje duševne travme verjetno najpomembnejši dejavnik uspešnega terapevtskega procesa in pomoči. Duševna travma se ne pozdravi sama. Travmatične izkušnje si zapomnijo tako naši možgani kot naše telo. Ne gre le za dogodek, ampak biološki proces, ki se dogaja v naših možganih in našem telesu. Pogosto se posledice odražajo v obliki kronične bolečine ali utrujenosti in težav, kot so migrena, astma, fibromialgija (kronični mišično-skeletni sindrom) in težje oblike predmenstrualnega sindroma.

Za zasvojenega z nerazrešeno travmo to lahko pomeni, da v stresnih okoliščinah primitivnejši deli možganov prevzamejo nadzor nad dogajanjem v možganih ter posledično v njegovem doživljanju in vedenju. Posledica je lahko ponoven zdrs v zasvojenost ali celo ponovitev bolezni. Zato je uspeh terapevtskega procesa odvisen tudi od tega, koliko nam uspe zmanjšati stres.

Posttravmatska stresna motnja (PTSM) je človeška reakcija na skrajne okoliščine. Oseba zaradi določenih stresnih okoliščin, kot so vojna, družinsko nasilje, različne oblike zlorab, avtomobilske nesreče, naravne katastrofe, neozdravljive bolezni, nasilje na ulici ali v šoli, lahko razvije posttravmatsko stresno motnjo. V takih stresnih okoliščinah je človek hudo prestrašen, lahko je v šoku ali se počuti nemočnega. Posttravmatska stresna motnja je normalna človekova reakcija na nenormalne, skrajne okoliščine. Ta motnja se razvije pri približno 25 % ljudi, ki so izpostavljeni travmatičnim izkušnjam. Simptomi posttravmatske stresne motnje so pogosto vsiljevanje misli na pretekli dogodek, ponavljajoče se nočne more in flashbacki. »Flashback« je nekakšen »preblisk« spomina, v katerem oseba izgubi občutek za čas in ne razlikuje med sedanjostjo in preteklostjo.

Eden od prepoznavnih znakov posttravmatske stresne motnje pri zasvojenih s seksualnostjo je iskanje skrajno tveganih ponovitev zgodnje izkušnje zlorabe. Nasprotujoče si vedenje je pravzaprav prepoznavni znak posttravmatske stresne motnje. Kaže se lahko v vedenju, odnosu do drugih, fizioloških procesih in dojemanju samega sebe. Ljudje, ki razvijejo posttravmatsko stresno motnjo, lahko postanejo tesnobni, a hkrati iščejo vznemirjenje. Na ravni delovanja možganov to pomeni, da je običajna komunikacija med tremi osnovnimi deli možganov otežena ali v določenih okoliščinah celo prekinjena, torej se odzovemo, še preden razmislimo. Ravnotežje med strahom in sposobnostjo razmišljanja ter posledično odzivanja je porušeno.